Skupina ZakaPaNe - malo nora, unikatna, predvsem pa glasbena skupina, ki odraža veliko mero pozitive, energije in profesionalizma.
Na glasbenem področju je prisotna že vrsto let, povezuje jih namreč močna prijateljska vez, s svojo drugačnostjo pa lahko rečemo, da je na glasbenem področju pustila oz. pušča svoj pečat.
»Zaščitni znak« skupine vsekakor predstavlja njihova simpatična in energična pevka, Ljubica Špurej Jazbinšek«, ki je svoje pevske in imitatorske sposobnosti pokazala širni Sloveniji v priljubljenem glasbenem šovu »Znan obraz ima svoj glas 2017«.
Skupina ZakaPaNe se je v preteklosti udeležila različnih narodno zabavnih festivalov, kjer je prejela tudi številne nagrade.
V svojem glasbenem repertoarju ponujajo bogat glasbeni program za vse okuse in vse generacije, pri čemer vso glasbo izvajajo izključno v živo.
T. A.
Avanti popolo, bandiera rosa
ala riskosa, ala riskosa.
Avanti popolo, bandiera rosa
ala riskosa, triumfera.
Bandiera rosa la triumfera
bandiera rosa la triumfera
bandiera rosa la triumfera
e viva komunizmo e la liberta.
Voljamo fabrike, voljamo tera
ma senca guera, ma senca guera
Voljamo fabrike, voljamo tera
ma senca guera, triumfera.
Bandiera rosa …
solo kitara – David Raček
SAJ NE VEM, A MENI SE RES ZDI,
V STILU »KUČA-POSO« SE ŽIVI,
FACEBOOK DNEVE NAM GRENI…
KJE SO ČASI, KO SMO SREČNI BLI'?
KO SMO ZNALI SE ZABAVATI?
VSEM PRESNETO SE MUDI,
V STISKI ZNAJDEMO SE VSI,
JAZ POZNAM RECEPT ZA TE SKRBI,
POJDI VEN NA ZRAK IN MED LJUDI,
KJER TE ČAKAJO PRIJATELJI….
ROKE ZDAJ DVIGNIMO VSI,
UŽIVAJMO ŽIVLJENJE, NE VEŠ KAJ JUTRI SE ZGODI!
DAJ NO, NE BODI NO FIN,
ODKLOPI VSE PROBLEME IN BODI Z NAMI »IN«!
ŠE JE ČAS, DA NAJDEMO SVOJ »JAZ«,
ŠE JE ČAS, DA ZMAGAMO PORAZ,
NAJ IZ NAS VRE OTROKA GLAS,
IN PRIJATELJSTVO POVEŽE NAS,
IN LJUBEZEN NAJ PREŽENE MRAZ!
ROKE ZDAJ DVIGNIMO VSI,
UŽIVAJMO ŽIVLJENJE, NE VEŠ KAJ JUTRI SE ZGODI!
DAJ NO, NE BODI NO FIN,
ODKLOPI VSE PROBLEME IN BODI Z NAMI »IN«!
VSEM PRESNETO SE MUDI,
V STISKI ZNAJDEMO SE VSI,
JAZ POZNAM RECEPT ZA SREČNE DNI!
POJDI VEN NA ZRAK IN MED LJUDI,
KJER TE ČAKAJO PRIJATELJI….
ROKE ZDAJ DVIGNIMO VSI,
UŽIVAJMO ŽIVLJENJE, NE VEŠ KAJ JUTRI SE ZGODI!
……………….
Da ljudem bi pomagal od nekdaj si si želel,
vse slabo si premagal in bližnjega rad imel.
Inženir, rad postal bi, zdravnik, kakšen drug gospod,
a nazadnje o želji odločil je dobri bog.
Klic njegov si začutil globoko na dnu srca,
malokdo pa je slutil kam tvoja bo pot odšla.
Semenišče postalo je novi domači kraj,
želji smisel je dalo duhovnik postal si zdaj.
Bod' pozdravljen, novomašnik,
delo tvoje prav tako,
blagoslov naj božji spremlja,
skoz' življenje te skrbno.
Vse molitve, lepe misli,
tebi so namenjene,
da učil bi pravih naukov,
svoje zveste vernike.
Glej srce, nove želje rojeva ti dan za dnem,
ko ljubezen, veselje razdajaš prav vsem ljudem.
Če pošteno boš setev opravil kot bog veli,
nas bogata bo žetev zlatila do večnosti.
Bod pozdravljen …
V življenje moje vstopil si,
drugačen, brez obljub, laži.
Sprejel si moje grehe ti,
postal del moje si poti!
Jaz, ne ti popolna nisva,
a skupaj dobro nama gre,
ker znava reči si besede:
Oprosti, ljubim, veš želim si te!
Boš ob meni vse življenje?
Tudi, ko ne bo lepo?
Bom le tvoje hrepenenje,
cvet, boš pazil nanj skrbno?
Boš ob meni vse življenje?
Če izgubila se kdaj bom, oprosti mi!
Ne dovoli, da pozabim,
da ljubiš mene, najin dom!
Če utrujenost je kriva,
da besed ne najdeva.
Ko v steni sva skrbi ujeta,
navežeš me, da nikdar ne padeva!
V Ljubljani za Ljubljanico,
tam najde vsak, vse kar želi,
tam skrije med cvetlice,
te julija bar.
Ko si zaljubljen, ko si mlad,
a čez leto in čez dan,
prišel boš tja z nevesto,
na magistrat.
Čez šuštarski most,
čez šuštarski most,
levo na mestni trg,
desno na stari trg,
po spomine, po mladost,
čez šuštarski most.
V Ljubljani za Ljubljanico,
najde vsak kar išče,
tam za večerjo vitez,
kopuna ti da.
in maček cvička rdečega,
in če z mačkom greš od tam,
lahko potunkaš glavo,
v Robov vodnjak.
Čez šuštarski most …
V Ljubljani za Ljubljanico,
tam najde vsak kar išče,
fant sulico, mož cviček
in luna balkon.
največjo knjigo učenjak,
mini krilo deklica,
še tole svojo pesem,
našla sem tam.
Čez šuštarski most …
vokal – Marjetka Žogan
solo kitara – David Raček
So rekli, nevesta boš lepa in zvesta,
a fanta poišči, ki čakat bo htel.
Saj zna bit vabljiva ta cesta iz mesta,
ko k tebi ponoči se gret bo prišel.
Pa sem goljufala in nič poslušala
al k srcu jemala prabitnih besed …
Takoj, ko sem prvega fanta spoznala,
sta z njim se cedila le mleko in med.
Takoj, ko je prvega fanta spoznala,
sta z njim se cedila le mleko in med.
Sva zvezdice štela in rada se imela,
dokler je prihajal le k meni v vas.
Je kmalu povedal, da se je zagledal
v dekle,ki pomeni mu več kakor jaz.
Takrat sem sklenila, ne bom ponovila
napak novodobnih, modernih ljudi,
in svojega dragega sem naučila
zdravih nasvetov in hladnih noči.
In svojega dragega je naučila
zdravih nasvetov in hladnih noči.
Do poroke le na roke svoje boš perilo pral,
sam pripravljal si obroke in v svoji sobi spal …
Do poroke vse na roke, je predlagal modrec star,
zdaj pa vsak dan bolj želiš si, me peljat pred oltar.
Eeoooo eeoooo
Para ra ra pa ….
Ko vsi pošteni že po malem spijo,
ko zadnji so si našli pot domov,
ko polnoč je odzdravila z adijo,
jaz odpravljam se na lov.
Ko se mi zgodi, mojster si kot ti,
ves naslednji dan prepevam si.
Eeoooo eeoooo
Para ra ra pa ….
Že od nekdaj znan pregovor pravi
vsaka noč prinaša svojo moč,
tudi moja pamet nanjo stavi
in odrine slabe misli proč.
Ko se mi zgodi, mojster si kot ti,
ves naslednji dan prepevam si.
Eeoooo eeoooo
Para ra ra pa ….
Hišni red pri nas doma sem spisala na novo
in pravila v njem so zdaj poštena za oba,
ko imava isto mnenje, naj bo po njegovo,
ko se ne ujameva, pa moja naj velja.
Mož mi pravi, da je čudna ta demokracija,
ne razume, da je treba s časom v korak.
Ker pravil držat se mora, le z očmi zavija,
če preveč se pritožuje, pa mi dvigne tlak.
Dragi mož, zdaj se boš
končno le sprijaznil s tem.
Pazi, ker bo sicer
spet nastal en hud problem.
Draga, ne jezi se,
nisem frajer domišljav.
Le zakaj, kdaj pa kdaj,
mi ne daš vsaj malo prav.
Resda hišni red se ni prijel na prvo žogo,
saj možiček moj je z njim imel precej težav.
A opažam, da vse bolj se vdaja v novo vlogo,
saj ko misliva enako, jaz mu dajem prav.
Mlad sem fant iz Rovt doma,
rada vsaka dečva me ma,
ker sem mlad lep in močan,
zraven pa še klarinet igram.
Mojo sem dečvo dolgo jaz ljubo,
zraven še dvema nebesa obljubo,
zdaj je pa moja za vse to izvedla,
in mi je neki groznega nared'la.
Me je izbrisala brez referenduma,
iz bajte vrgla me je brez usmiljenja,
ker ji ga nisem dal, ker ni pokonci stal
in ker sem s'noč pri drugi ljubci spal.
Moja zlata dečva kaj si mi to nardila,
da si me s klarinetom na cest pustila,
fajn sva se mela marskaj počela,
dečva ej dečva, a s' ti čist znorela?
Kva nam' znorela, sem rada te mela,
vse sem ti dala tud klarinet igrala,
čist ti je prav pr' drugih si spal,
zdaj s' pa na hitr', izbrisan postal.
Me je izbrisala …
Sem ljubil rjave, rdeče, črne, pisane, srebrne,
vsiljive, sramežljive, grozljive in vabljive,
pretrgane in močne, pa mežvaste, odločne,
vse imel sem v postelji.
Sem ljubil suhe in obilne, nežne in nasilne,
prsate in ploščate, obrite in kosmate,
zabavne, dolgočasne, pa stalne in začasne,
v zbirki ena manjka le.
Jaz hočem blondinko, da moja bo le,
da vsako noč božal bom zlate lase,
ni mar mi če šale o njej govore,
jaz hočem telo in srce.
Jaz hočem blondinko če ve ali ne,
v katerem se mesecu leto začne,
vseeno mi je če se čudno smeji,
da le v moji je postelji.
Sem ljubil tujke in Slovenke, kmetice, manekenke,
pa divje in zaspane, za eno noč prodane,
pretihe, jezikave, zasanjane, zvedave,
zdaj le eno še želim.
Ko se večer prebuja
mi smo spet pri vas,
da skupaj bi zapeli
za vasjo na glas.
Naj veter pesem nosi,
naj gre prek gora,
naj vrača se nazaj,
kot drobna lastovka.
Življenje včasih vzame
z lica ti nasmeh,
izgubljaš in spet iščeš,
ga na vseh poteh.
Le tu pri vas je sreča
našla pot v srce,
to je le tam kjer so,
prijazni še ljudje.
Zato podajmo si prijatelji roke,
naj bo med nami kratko le slovo.
kot ptice ki so odlelete na jesen
se znova v kraje, vaše vračamo.
Nagubano čelo, lasje osiveli,
ugasle oči, v njih solzi debeli.
Če bi ogledalce mu kdo zdaj podal,
da vanj se pogleda, se ne bi prepoznal.
Poleti prespi kar na klopci v parku,
pod starim kostanjem, za cesto ali v jarku.
Čeprav je le klošar, nekako še gre,
pomagajo sonce in dobri mu ljudje.
Tudi on nekoč svoj dom je imel,
ob toplem ognjišču, se ljubil, se grel.
Življenja našega neusmiljeni tok,
mu vse je odnesel, da zdaj je ubog.
V klopčič se zvije, da varen bi bil,
ne ve, če se z jutrom bo še prebudil.
Tudi on nekoč…
Ljubica moja, kaj delaš nocoj?
Če rabiš nekoga, bi bil malo tvoj.
Bogu bi rad trenutke ukradel s tabo.
Nehaj težit mi, če pridem nocoj.
Nehaj težit mi, da rad bi bil moj.
Še mami ni všeč, da takole igraš se z mano.
Drugih nešteto želelo bi da
srček jih moj na veliko crklja,
jaz pa le zate, zate sem vzel si čas!
Ma daj ne bluzi, nimaš šans!
Ne bom na foro padla v trans, ne, ne!
Ma daj ne bluzi, nimaš šans!
Ker vrat ti druga ne odpre, o, o, ne!
Rezervno pač ne bom dekle!
Kaj se dogaja s teboj res ne vem,
jasno pa je, da imaš en problem,
da ti še jasno ni moje sporočilo.
Reci si za, en »giro« bi šla,
dol’ do morja, do Punata?
Je že ogret, moj kabriolet,
lahko pa peljem te na Šmarno zvezde štet’ …
Sva lačna srca drug drugega,
kot, da iz planeta Venera sva.
V ekstazi želja spodneseš mi tla,
ti moja si alfa, jaz omega,
a kar je vmes, je boljše od nebes,
je rock’n’roll najinih teles …
Zato pa:
Daj, priznajva si, da včasih malo nora sva,
praviš, da z menoj lahko dotakneš se neba!
Daj, priznajva si, to bil uspešen bi roman,
ko predaš se mi, ko čutim tvojo dlan, saj veš, tam.
Ma, draga, si za to, da nora sva vsak dan?
Še angeli bi skrivaj gledali,
in luni več nerodno ni …
Na hrbtu sledi, od krčev strasti,
ma draga ti obvladaš, res najboljša si!
Mama muja šla je v trgovino,
Rekla, hčerka ti dej mlejku vrejt.
Kumej mama je zaprla vrata,
sosedov France k men pršu je spejt.
Mlejku, mlejku, mlejku je kpejlu,
midva sva taku se stiskala.
Mlejku, mlejku, mlejku je kpejlu,
midva sva taku se tralala.
Mama je pršla iz trgovine,
že na pragu je začela zjat,
hčerka muja nis pazila mlejka,
zdej bo pa cel dan v hiši smrad.
Mlejku, mlejku, mlejku je kpejlu,
midva sva taku se stiskala.
Mlejku, mlejku, mlejku je kpejlu,
midva sva taku se tralala.
France je zaslišal mujo mamo,
skoču hitr je kar čez balkon,
še zatulu: »Ti presnetu mlejku,
pr teb nkul več pazu ga ne bom!«
Mlejku, mlejku, mlejku je kpejlu,
midva sva taku se stiskala.
Mlejku, mlejku, mlejku je kpejlu,
midva sva taku se tralala.
Nekega jutra se sam boš zbudil
in mene ne bo poleg tebe.
Jutranjo kavo v tišini boš pil,
spoznanje se kradlo bo vate.
Tolažil se boš, da prej sem odšla,
te nisem zbuditi želela …
Pa me boš klical, a tokrat jaz
se ti ne bom oglasila …
Nekje bom na cesti molče brez glasu
jokala za vsem, kar odšlo je,
veter pa mrzlo tožbo bo pel …
z dežjem skrila solze bom svoje.
Pijana od žalosti jemljem slovo,
a vem, da prav je tako.
Drugo boš ljubil, ki znala s teboj
bo sanjati tvoje sanje…
Da imel pred šefom bi mir,
sem odšel v gostilno na pir,
rekli so: brž za rundo vsaj daj
pa odšel boš spet miren tja nazaj.
Srečal sem veselo dekle,
pa samo smejala se je,
ko pa dala mi nekaj je obljub,
brž pritisnem na lička ji poljub.
Rekli so že pametni možjé,
pritrdile so jim še pametnejše žené:
kar danes lahko storiš,
ne odlašaj na jutri, le kaj se bojiš?
Šel s prijat'lji v vinsko sem klet,
sodov je bilo več kot pet,
rekli so: zdaj nazdravimo si,
spijmo ga liter, dva, morda kar tri.
Naša družba sploh ni od muh,
včasih pa zgubi kdo posluh,
vendar pa mi prav nič ne tarnamo,
družno skupaj takoj zapojemo.
Rekli so že pametni možjé,
pritrdile so jim še pametnejše žené:
kar danes lahko storiš,
ne odlašaj na jutri, le kaj se bojiš?
Prav vsako novo leto
Se z mislijo začne
Da odslej bo vse drugače
Obljublja si srce
Nič več ne bo pijače
In žuranja do dne
Po novem bo od plače
Ostalo skoraj vse
Novoletne vse obljube
Skopnijo kakor sneg
Ki sonce ga obsije
Ko zelen je spet naš breg
Novoletne vse obljube
V srce zaklene vsak
Če ne prej, pa tja do pusta
Pregreši se vsak junak
Drug drugemu trdimo
da boljši bo prav vsak
Jezike vsi vrtimo
zdaj vse bo brez napak
Ko voščimo dekletu
izpijemo do dna
Si želimo da ob letu
se zbere družba vsa
Novoletne vse obljube…
ENKRAT B'LO JE SRED' POLETJA,
PO PLAŽI SEM ŠPANCIRALA,
DA BI OČI SI MAL SPOČILA,
DA BI OPAZNA BL'A, SEM Z RITKO MIGALA!
PA PRED MANO, SE POJAVI,
BICEPS, TRICEPS, KAVALIR
V SLOGU BONDA SE PREDSTAVI,
JE MESTNIH BIL MANIR, LEP KOT »RICHARD GERE«!
ČIST' ME VRGEL JE IZ TIRA,
KO GREŠNE MISLI JE DELIL,
KO SEM ZA CIFRO GA PROSILA,
ALARM MU JE ZAZVONIL!
PANIKA, PANIKA, 112,
KLIČEM, BLEFIRAM, SAMO DA B' VID'LA GA!
PANIKA, PANIKA, RES ŽELIM SI GA!
JUNAKA, GASILCA LUŠTNEGA!
SEM NA FEJSU GA DODALA,
MODEL JE HUD,IMA RES STIL!
NA ZID GRAFIT MU NAPISALA,
ČE ŠE VELJA TIST' »DEAL«, DA ZANJ OBLEČEM TIL!
SVA PRI NJEMU SE DOBILA,
ČE B' VED'L VI KAJ VSE ON ZNA,
SLEPE MIŠI SVA LOVILA,
GASILEC RES JE »ENA A«!
PANIKA, PANIKA, 112,
KLIČEM, BLEFIRAM, SAMO DA B' VID'LA GA!
PANIKA, PANIKA, RES ŽELIM SI GA!
JUNAKA, GASILCA LUŠTNEGA!
Je prelepo bilo, da bi trajalo,
vsi dnevi so se zdeli kot maj.
Ti si znal v življenju zbuditi radost
kakor nihče do tedaj.
Odkar te ni, so dnevi bolj prazni vsi,
življenje je kot hiša brez vrat.
Ko bi spet pod roko peljal me čez most,
vrnil mi spet pomlad.
Pridi nazaj,
vsaj po spomin,
vsaj po nasmeh pridi kdaj,
lažje živeti bo z njim.
Pridi nazaj,
pridi čez most,
naj mi za hip znova maj
vrne mladost.
Ti si znal v življenju zbuditi radost,
kakor nihče do tedaj.
Odkar te ni, so dnevi bolj prazni vsi,
življenje je kot hiša brez vrat.
Ko bi spet pod roko peljal me čez most,
vrnil mi spet pomlad.
Ko si prvič me zagledal,
mi pomahal si z roko,
vroča lička so postala,
mi nerodno je bilo.
Ko sva roki si podala,
nežno sva objela se,
meni pa je res začelo,
biti mlado je srce.
So sanje se izpolnile, za naju oba,
zdaj srečno sva zaljubljena in radostna vsa.
Postala iskrena prijatelja sva,
in večna ljubezen do konca življenja bo ta.
Nekaj se je spremenilo,
tebe videla sem le,
eno sem si le želela,
da le srečna bi bila.
Ko sva roki si podala,
nežno sva objela se,
srečo sva oba ujela,
to ljubezen prava je.
So sanje se izpolnile …
Le ena, le ena
je moja dežela,
je majhna, pa večja od vseh.
Nobena, nobena
tako ni vesela
in znana po pridnih ljudeh.
Ima pa en velik problem,
da ni poznana, a kaj bi o tem.
Jo s Slovaško zamenjajo kdaj,
tak je njen položaj.
Slovenija smo ljudje,
Slovenija je odprto srce.
Slovenija je blagoslov,
ki vodi te vedno domov.
Slovenija smo ljudje,
Slovenija je odprto srce.
Dajmo vse, dajmo za njo,
za našo lepo Slovenijo.
Vsak od nas v deželi tej pozna,
pesem našo, ki gre do srca.
Mi veselo vam zapojemo
in se z vami smejemo.
Vsak od nas v deželi tej ima,
rad na mizi liter rujnega.
Mi pa z vami le nazdravljamo,
naj do jutra bo lepo.
Pleše do zore se, z nami veselo je,
pesem naj tale do neba poleti.
Pleše do zore se, ta noč prekrasna je,
čas pa prehitro nam beži.
Vsak od nas v deželi tej ima
željo, da spoznal bi partnerja.
Kdor pa slišal je že glas srca,
ve, kje sreča je doma.
Pleše do zore se…
Ona je gledala mene,
jaz sem gledal njo.
všeč mi je postala,
zaljubil sem se v njo.
Šla sma na pico,
in potem v kino.
pol sma pa šla,
oba k meni domov.
Rad te imam,
kot srčke v omaki,
rad te imam,
pa zato prav nč' me ni sram.
On je gledal vame,
jaz sem gledala vanj,
bil je malo štorast,
drugače pa fejst fant.
Šla sva na pico,
lepo je blo v kinu,
jutri bo poroka,
moj zvodnik se pa joka.
Rad te imam …
Ko zjutraj se zbudim, se spomnim nanjo,
čez dan pozabim jo, a spet zvečer ne gre brez nje.
Ne vem, kaj naj storim, kaj naj ukrenem,
če pozabil je ne bom, se mi zmešalo bo.
Ta zvita punca me je zmešala,
v glavo stopila je,
zdaj pa ne znam več brez nje.
Ne vem, kako se bom pobral,
da spet lahko bom mirno spal,
a kljub vsemu mi vedno je lepo.
Sedaj, ko vidim jo, me spet pogreje,
čeprav je čas minil, lahko bi jo spet dobil.
Ko pleševa vso noč, srce se smeje,
zdaj vem, da več brez nje ne gre.
Pravijo, da bi lahko nam šlo včasih bolje,
če Slovenci skup držal bi z malo boljše volje.
Pravijo, da če foušija bi goret začela,
v ognju Šentflorjanska dolina bla bi cela
Resda včasih koga kdo po strani bolj pogleda
in sosed brez razloga je jezen na soseda,
vendar ko je treba blo, smo zmeraj skup držali
urezal eno polko smo in zaplesali.
Trese se v ritmu polke vsa Slovenija,
tut če prej med sabo bla en mal je skregana.
Trese se v ritmu polke vsa Slovenija,
tut če prej med sabo bla en mal je skregana.
Pravijo, da je med nami huda konkurenca,
naj gre za Prekmurca, Štajerca, Dolenca.
Rad Primorec dvigne se in reče : »Zdaj iz sence
se postavil bom nad druge vse Slovence.«
Resda včasih koga kdo po strani bolj pogleda
in sosed brez razloga je jezen na soseda,
vendar ko je treba blo, smo zmeraj skup držali
urezal eno polko smo in zaplesali.
Trese se v ritmu polke vsa Slovenija,
tut če prej med sabo bla en mal je skregana.
Trese se v ritmu polke vsa Slovenija,
tut če prej med sabo bla en mal je skregana.
Vsak petek tare isti me problem,
naj bo zima al' poletje,
naj zunaj sneg bo ali cvetje,
treba kaj doživet' je!
Ta dan sem čakal, zdaj pa sam ne vem,
čeprav že ura me preganja,
si belim glavo, a se mi ne sanja,
naj bom doma ali grem.
Če v posteljo bi legel čisto sam,
itak bi ne mogel spati,
je boljše družbo poiskati,
si na moč duška dati!
Če pa ob sebi deklico imam,
povsod bi dobro se imela,
se na plesišču v polki bi vrtela,
a z njo najrajši sem sam.
Tri noči
Sem lahko pod kovterčkom skrit,
tri noči
grem lahko se ven veselit.
U dolinoj tihoj, jedna kuča mala
u tamnom mraku sve več mirno spava,
a na kuči, jedno prozorče,
u njemu stoji jadno djevojče.
Sve več spava, samo mjesec zuji,
tamo na prozor tužno uvjek ruji.
Ja je pitam, zašto ne spava,
zašto plače, zašto ne sniva?
U dolinoj tihoj, jedna kuča mala
u tamnom mraku sve več mirno spava,
a na kuči, jedno prozorče,
u njemu stoji jadno djevojče.
Slavuj pjeva, pjeva pjesmu svoju
a ja volim, volim samu moju.
Ja se pitam, zašto ne spavam,
zašto plačem, zašto ne snivam?
Tam v majhni zibelki leži
drobno srčece in spi,
lunica pa gleda nanj,
sladko se mu smeji.
Kaj le sanja dete v tiho noč,
kliče v sanjah mamico,
da bi skupaj šla iskat
spet novo pravljico.
Tiho in mirno spi,
sanjaj dobre sanje v noč,
v zibelki se smehljaj
in s prstki se igraj.
Zibelka ziblje se,
srček mamin je zaspan,
spanček skril se je v oči.
Tiho sanjaj, dete, mirno spi,
mamica te ziblje v sen,
nina - nana, sladko spi.
Malo dete, drobna sreča spi,
mamica ob njem bedi,
ko zaspanček se vso noč
v sanjah z njim lovi.
Ko bo večer in ko nasmeh
sonca bo skril se v temo,
v sanje prišel bo dragi moj
z rožnato vrtnico.
Tiha bo noč, ko bova šla,
daleč želim si nocoj;
kjer bo le smeh vetra šumel,
rada bila bi s teboj.
V jutranji zarji je še odsev
zadnjih ugaslih zvezd;
naj ne zaide sreče nasmeh
sredi najinih cest.
V jutranji zarji je le šepet
zadnjih ugaslih sanj;
spet bodo tu, ko bo večer
in ko odšel bo dan.
Tiha bo noč, ko bova šla,
daleč želim si nocoj;
v roki pa tvoja vrtnica
srcu bo dala opoj.
V jutranji zarji je …
Slavček je tako veselo pel, ko od doma sem odšel,
slutil nisem da tako zelo, bom pogrešal pesem to.
Rekel zbogom sem, zavriskal si, in pomahal mamici,
zdaj bom ves ta širni svet spoznal, sem se radoval.
Oče le prikimal je v slovo, rekel pa mi je tako,
naj te sreča spremlja sinko moj, v mislih bomo vsi s teboj.
Nekaj pa zapomni dobro si, vsak se dvakrat veseli,
prvikrat ko se na pot poda, drugič spet doma.
V Tabor nazaj, vodi srce me
po sivih neskončnih poteh,
preko gora, kličejo solze me
v maminih ljubih očeh.
V Tabor nazaj, da se povrneta
zopet veselje in smeh,
v Tabor nazaj,
to moj domači je kraj.
Zdaj sem dobro tuji svet spoznal, oče pa imel je prav,
dan za dnem vse bolj sem hrepenel, da bi slavček spet mi pel.
Vidim že v daljavi stari grad, in pod njim brsti pomlad,
čutim moč slovenskih korenin, te sem zemlje sin.
V Tabor nazaj …
Zakaj pa ne, zakaj pa ne,
ne bi druge ljub'ce imel,
zakaj pa ne, zakaj pa ne,
ne bi se pri drugi grel.
Zakaj pa ne, zakaj pa ne,
ker sem te že zdavnaj sit,
zakaj pa ne, zato pa ne,
pa pojdi se solit.
Jaz sem si pa drugo izbral, kar je je,
vedno pri njej bom spal, mlada je.
Jaz ti le to povem, primi se drugega,
jaz sem le mlad fantič, nimam pa nič.
Skupina ZaKaPaNe me nekako spremlja že dobro desetletje. Prvič smo skupaj prišli prek založbe, ki nas je povezala za prvo sodelovanje. Pa smo se nekako »ujeli« in od časa do časa še kaj pripravimo skupaj. Skupina me je prepričala, ker odnos do glasbe še vedno postavlja nad kriterij všečnega. Ne menijo se za trende in za prijeme, ki prinesejo kak ogled več, pač pa ostajajo zvesti profesionalizmu in spoštljivemu odnosu do glasbe. Ne ubirajo bližnjic, pač pa po daljši poti pridejo do cilja, kar terja več dela in potrpljenja, a je pot bolj zanesljiva. Imajo tudi nekaj, kar pri mnogih izginja; odnos do domovine in slovenstva. Skratka; Skupina ZaKaPaNe ne razočara. Ne povprečnih poslušalcev, ne glasbenih sladokuscev. Edini, ki jih lahko razočara so določeni glasbeni uredniki, ki od glasbenikov pričakujejo kaj več kot glasbo.
Zaradi vsega omenjena je to zame ena najbolj izdelanih glasbenih skupin v Sloveniji.
IGOR PIRKOVIČ